Bila sem pri zdravniku za čisto drugo težavo, ko me je zdravnik prijazno vprašal, kako dolgo že imam dva znamenja na obrazu. Za eno znamenje sem vedela, za drugo pa ne. Najprej sem ga vprašala, kje je drugo znamenje. Ko mi je povedal, sem mu rekla, da za to znamenje ne vem, za prvo pa da ga imam že dolgo. Med poslušanjem je še vedno natančno gledal moja znamenja in mi na koncu predlagal, da naj si grem po napotnico k zdravniku. Bila sem tako zmedena, ker je bilo nepričakovano, da nisem odreagirala. Zdravnik je bil tako prijazen, da mi je rekel, da me bo sam naročil na odstranjevanje znamenj. Še kar sem ga opazovala in potolažil me je, da verjetno ni nič nevarnega, ampak, da vseeno predlaga, da znamenja pregledajo v bolnici. 

Na pregled sem bila naročena že po enem tednu, tam so se odločili za odstranjevanje znamenj. Povedali so mi, da eno znamenje ni nevarno, drugo pa je sumljivo. Predlagali so mi, ker sta bila oba znamenja čisto blizu, da odstranim oba. Ker sem bila itak čisto v šoku, sem samo potrdila. Čez en teden sem šla na odstranjevanje znamenj. Operacija je bila hitra in jaz sem bila srečna, da je bilo vse za mano. No, saj mislila sem tako, dokler ni prišel izvid. 

Ko sem šla ponovno na pregled, da mi pogledajo rano, so mi povedali, da je eno znamenje žal bilo nevarno in da imam srečo, ker ni šlo v notranjost. Obsedela sem na stolu, nič mi ni bilo jasno. In to je bilo znamenje, za katerega sploh nisem vedela, da ga imam. Tisti trenutek sem bila samo hvaležna mojemu prvemu zdravniku, ki je to znamenje odkril in da sem pravočasno šla na odstranjevanje znamenj. Ne upam niti pomisliti, kaj bi bilo, če do tega ne bi prišlo tako hitro. …